Nova študija kaže, da je vsebnost kisika v starodavnih oceanih presenetljivo sposobna upreti se podnebnim spremembam.
Znanstveniki so uporabili geološke vzorce za oceno oceanskega kisika v obdobju globalnega segrevanja pred 56 milijoni let in odkrili "omejeno širitev" hipoksije (hipoksije) na morskem dnu.
V preteklosti in sedanjosti globalno segrevanje porablja oceanski kisik, vendar najnovejše raziskave kažejo, da je segrevanje za 5 °C v paleocenski eocenski najvišji temperaturi (PETM) povzročilo, da hipoksija ne predstavlja več kot 2 % svetovnega oceanskega dna.
Vendar se današnja situacija razlikuje od PETM – današnje emisije ogljika so veliko hitrejše, poleg tega dodajamo onesnaženje oceanov s hranili – oboje lahko vodi do hitrejše in širše izgube kisika.
Raziskavo je izvedla mednarodna ekipa, ki vključuje raziskovalce z ETH Zürich, Univerze v Exeterju in Univerze Royal Holloway v Londonu.
Vodilni avtor ETH Zurich, dr. Matthew Clarkson, je dejal: »Dobra novica iz naše raziskave je, da čeprav je globalno segrevanje že očitno, je zemeljski sistem ostal nespremenjen pred 56 milijoni let.Lahko se upre deoksigenaciji na dnu morja.
»Predvsem verjamemo, da je v paleocenu več atmosferskega kisika kot danes, kar bo zmanjšalo možnost hipoksije.
"Poleg tega človeške dejavnosti vnašajo v ocean več hranil z gnojili in onesnaževanjem, kar lahko povzroči izgubo kisika in pospeši degradacijo okolja."
Za oceno ravni kisika v oceanu med PETM so raziskovalci analizirali izotopsko sestavo urana v oceanskih sedimentih, ki so sledili koncentraciji kisika.
Računalniške simulacije, ki temeljijo na rezultatih, kažejo, da se je površina anaerobnega morskega dna povečala do desetkrat, zaradi česar skupna površina ne presega 2 % svetovne površine morskega dna.
To je še vedno pomembno, približno desetkrat presega območje sodobne hipoksije in očitno je povzročilo škodljive učinke in izumrtje morskega življenja na določenih območjih oceana.
Profesor Tim Lenton, direktor Inštituta za globalne sisteme Exeter, je poudaril: »Ta študija kaže, kako se elastičnost zemeljskega podnebnega sistema spreminja skozi čas.
»Vrstni red, po katerem spadamo med sesalce – primate – izvira iz PETM.Na žalost, ko so se naši primati razvijali v zadnjih 56 milijonih let, se zdi, da je ocean postal vse bolj neelastičen..”
Profesor Renton je dodal: "Čeprav je ocean bolj odporen kot kdaj koli prej, nas nič ne more odvrniti od naše nujne potrebe po zmanjšanju emisij in odzivu na današnjo podnebno krizo."
Članek je bil objavljen v reviji Nature Communications z naslovom: "Zgornja meja stopnje hipoksije uranovih izotopov med PETM."
Ta dokument je zaščiten z avtorskimi pravicami.Nobene vsebine ni dovoljeno kopirati brez pisnega dovoljenja, razen za kakršne koli poštene transakcije za namene zasebnega učenja ali raziskovanja.Vsebina je samo za referenco.
Čas objave: 19. januar 2021